sobota, 31. marec 2012

Belopeška jezera (929m)

Danes sva se z Andrejem odpeljala na Gorenjsko in z Žigom smo jo mahnili peš iz Rateč proti Belopeškim jezerom.
Mangartski jezeri  - Belopeški jezeri: italijansko: Laghi di Fusine. Nahajata se v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Dolino dveh ledeniških jezer, ki so jo italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Mangartskih jezer, na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero z globino 10 m leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa 924 mnm. To je bil del Krajnske do leta 1918.
 
Pot je zelo luštna, pokrajina enkratna, kavica ob jezeru pa božanska. Še boljša je bila malica v naravi:) pa seveda sonček in dobra volja za nabiranje prepotrebne energije. Nekaj slikic iz našega izleta:)










 Nekam velik izgovorov je blo tukaj: od tega da ne gre, da lahko steno samo božaš,ker je popolnoma  ravna, da sta mal iz vaje, da mata mal preveč kil in da sta tud že starejša :)hahaha





        Drugo jezero je skoraj izginilo zaradi suše, prav groza je pogledati koliko vode je izginilo.
             V ozadju vedno krasen Mangart ( 2679m).



                                      Pa seveda zaslužena malica:)
 Itak da smo mogli hodit po blatu, zakaj pa ne...Žigu se je začel mal bolj udirat in je začel tečt kot da mu gori pod ritjo:)

                                       Našli smo full lepe školjkice.







                                          Pa lepe rožice.
                                     In srečali vedno lepe račke.





                              In zaključili lep kratek izlet.

ponedeljek, 19. marec 2012

nedelja, 18. marec 2012

Spomladanska utrujenost...je že mimo

Kako hitro čas beži, po depresivnem januarju in februarju končno marec, ki ga bo kmalu konec. Vse se nekako zaključuje, jaz pa imam polno glavo idej in sem naspidirana 100 na uro. Angleščina je sedaj na prvem mestu, dvakrat na teden imam inštrukcije in morm se mal pohvalt, da sem kr pridna. Poleg tega sem zopet v fitnesu in Sandi mi je zopet zastavil nemogoče treninge po katerih sem čist adijo. Sem pa vesela, ker po 3 mesecih pavze zaradi takih in drugačnik razlogov, sem bila sama nad sabo presenečena, da niti nisem izgubila tolk kondicije. Prejšnji vikend sva šla na Šmarno goro in sva šibala gor v hrib kot da naju nekej priganja. Na vrhu pa kot vedno fantastičen razgled:)



Oh in seveda Nova Zelandija, zadnje dva tedna sva z Andrejem čist nora in se samo še o tem pogovarjava. Glede na to, da je situacija v naši mali deželici vse slabša in da tudi v službi ni več to kar je bilo, kar nekako pospešeno letos delava na tem, da čimprej odjadrava na drugi konec sveta in si ustvariva nekaj za lepšo prihodnost, namreč jaz je na žalost v Sloveniji ne vidim, pa če se še tako trudim. Narava sama je čudovita in imamo veliko lepih biserov, pa kaj ko nam državo vodi največja mafija kar si jo lahko zamisliš.

Skratka, prilagam nekaj slikic Nove Zelandije pa naj vsak malo po svoje zasanja kako bi bilo če bi bili tam:) Sicer si še vedno želiva v Christchurch, kam pa naju bo vodila pot pa bova presodila, ko bova imela v roki vizo:)





četrtek, 1. marec 2012

Mojemu Tacotu v slovo:(

Žalostno se je končal današnji dan zate moj cukrček, vem pa da vsaj ne trpiš več, pogrešali te bomo vsi trije predvsem tvoj bratec.